Kako so prišli k nam...

Medenjake je leta 992 Evropo, natančneje v Francijo, prinesel armenski menih Gregor iz Nikopola. 
7 let je živel samostanu blizu kraja Pithiviers, kjer je med drugim francoske menihe naučil peke medenjakov. 

V 13. stoletju so jih na Švedsko prinesli nemški priseljenci. Zgodnji viri iz samostana Vadstena navajajo, da so švedske nune pripravljale medenjake za lajšanje prebavnih motenj. Medenjake so pripravljale v obliki piškotov, okrašenih z belo dekoracijo. 

Prva prodaja medenjakov je zabeležena v 16. stoletju, ko jih je bilo možno kupiti v samostanih, lekarnah in mestnih tržnicah. Do 18. stoletja so medenjaki preplavili tržnice skoraj celotne Evrope.

Gregor iz Nikopola

Različne oblike, različna imena...

Pain d'epices

S tem, ko so medenjaki »osvajali« Zahod in z desetletji in stoletji postajali del različnih tradicij, so se vzporedno razvijale njihove različne oblike, recepti, okrasje itd.

Tako so tipični angleški medenjaki (ang. gingerbread) v osnovi gosto, začinjeno pecivo ali kruh, ki lahko v različnih variacijah vsebuje tudi gorčico, poper, rozine, oreščke, jabolka ali druge začimbe oz. sestavine. Običajno se znajdejo na mizah Angležev na praznik Kresne noči, okrog 5. novembra, zraven pa je postrežen topel limonin preliv. 

V ZDA poznajo podobno obliko medenjakov kot v Angliji, vendar jo imenujejo »gingerbread cake«, da bi jo ločili od trših vrst medenjakov. Podobno kot v Angliji jih pripravljajo v zimskem času, vendar predvsem za Božič. 

Tudi v Franciji imajo bogato tradicijo peke medenjakov, ki jih imenujejo »pain d'epices«, podobni so angleškim, vendar obvezno vsebujejo med.

Pepperkaker/Pepparkakor/Pebernodder

Torunski Pierniki

Nemci poznajo dve osnovni vrsti medenjakov: mehkejše, ki jim pravijo »Lebkuchen« in trše. Slednje izdelujejo v vsem mogočih oblikah in okrasnih dekoracijah in jih lahko najdemo na božičnih sejmih po  vsej Nemčiji. 

V Skandinaviji tradicionalne medenjake imenujejo »Pepperkaker« (Norveška), »Pepparkakor« (Švedska) oz. »Pebernodder« (Danska). So zelo tanki medeni piškoti, ki jih družine skupaj z otroci pripravljajo v božičnem času. Lahko jih tudi okrasijo z belo glazuro in jih pozimi uporabljajo kot okensko dekoracijo.

Na Poljskem medenjake imenujejo »Pierniki« in najbolj znan je Torunski medenjak (pol. Torunski Piernik), ki ga pripravljajo po srednjeveškem receptu, izvira pa iz mesta Torun.

Tudi Slovenci imamo svoj medenjak, ki ga imenujemo lect. Danes se uporablja predvsem kot spominsko darilo. Obvezna oblika lecta je srce – lectovo srce – ki je obarvano z rdečo barvo (nekoč barvilo rdeče pese), in okrašeno z različnimi okraski, tudi majhnimi ogledalci ali napisi. Po slovenskem izročilu se obarva samo sprednja stran lecta (npr. na Hrvaškem se obarvata obe strani).

Lectova srca